V času meseca obdarovanja ti želim zaupati, kakšno darilo mi je podarilo življenje. In ne, ni lastna proizvodnja čokolade 😉
Dobrih deset let že živim z diagnozo kroničnega vnetja črevesja. Bolezen, ki je sicer zapisana kot diagnoza v moji zdravstveni kartoteki, ampak je v mirovanju. Vseeno pa ta zapis za seboj potegne več pregledov pri specialistih in znotraj le-teh so se v laboratorijskih izvidih pokazale določene vrednosti, ki so vodile v nadaljnje preiskave in nato – v diagnozo še ene kronične bolezni.
Najprej so ob tem prišli na dan panika, strah, jeza, nemoč. Občutki, ki so spremljali diagnozo bolezni, za katero ni zdravil, ne da se napovedati poteka bolezni in lahko vodi v resne zaplete. Občutke, ki so prišli, sem si dovolila doživeti in so šli (ta cikel smo ponovili večkrat in vem, da v prihodnosti pride še kakšen ;)).
Ampak ob vsem tem znotraj mene že ves čas prevladuje globoka pomirjenost. Pomirjenost, da je vse točno tako, kot mora biti. Zavedanje, da me v resnici življenje na tak način podpira. Prepoznala sem, da je bila potrditev diagnoze darilo, ki mi ga je življenje podarilo tik pred rojstnim dnem.
Zakaj darilo?
Zato, ker vem, da bi morala biti v svojem življenju na prvem mestu jaz. Ampak na to še vedno prevečkrat pozabim, se preslišim, ignoriram. In kronično vnetje črevesja je v resnici moj detektor stresa. Ko se ženem preveč, ko pozabim nase, me telo takoj opozori na to. Telo mi je dalo jasen znak, da je čas, da v službi, ki me ni podpirala več, zaključim. Telo me je spodbujalo, da se pripravim na porod in mi s tem ustvarilo priložnost, da sem sebe začutila drugače. Brez vsega tega ne bi bila tukaj, kjer sem.
In drugo diagnozo jemljem kot dodatno spodbudo, da to res dajem v prakso. Ker je to edini način, da lahko živim v pomirjenosti – brez čakanja, kdaj bo prišlo do zapletov. In v zavedanju, da je možno, da do zapletov sploh ne pride. V zavedanju, da očitno potrebujem dve za um zahtevni diagnozi zato, da se v glavi pomirim s tem, da v resnici potrebujem veliko počitka, gibanja, negovanja sebe. Da ko se oglasi tisti glasek: “Kaj pa zdaj lenariš, a veš, koliko je za postoriti?” mu lahko mirno rečem: “Čutim, da moje telo potrebuje počitek. In če si ga ne dam, ne bo telo čez nekaj časa zmožno ničesar postoriti.”
Čutim, da me vse to hkrati vrača tudi nazaj v mojo žensko energijo. V resnici sem velik del svojega življenja živela v moški energiji akcije, doseganja. Pozabila pa sem na to, da sem ženska, da je moja osnovna energija ~ energija negovanja. V prvi vrsti sebe, saj šele takrat ustvarim prostor za to, da lahko poskrbim za partnerski odnos, za družino.
Zato lahko rečem, da to sprejemam kot darilo, ki mi omogoča, da se vračam nazaj k sebi, v svoje bistvo. Da se pri tem povezujem z angeli, ki mi predajo jasnosti – česa me te situacije učijo, na kakšen način lahko jaz podprem svoje telo. Ko sem dala stvari, ki so mi jih predali, v prakso, so se laboratorijski izvidi normalizirali! In te prakse izvajam še naprej, ker vem, da na tak način lahko živim v pomirjenosti in uživanju življenja
Hkrati pa še vedno živim tukaj in zdaj – z možgani, ki bi po spletu pobrskali vse možno. In vedno znova se ODLOČIM, da situacijo sprejmem kot darilo (čeprav v to spadajo pogoste kolonoskopije, ki res niso najbolj prijetna preiskava ;)) Vedno znova se ODLOČIM, da to sprejmem kot podporo in spodbudo, ne kot oviro.
Iskreno, mislim, da je tale zapis nastal v prvi vrsti zame – da se bom spomnila, ko bo ta odločitev težka. Vem pa, da lahko podpre tudi tebe.
Izberi sebe, izberi zavestno življenje.
Z ljubeznijo,
