Prejšnji teden smo imele s hčerkama en dan precej pestro dopoldne. In ko je starejša začutila, da je utrujena, se je stisnila k meni, se umirila. In jaz? V tistem trenutku me je prešinilo, koliko pričakovanj sem dala v najin odnos in ga s tem omejevala.
Sama sem človek dotika in to, da sem ljubljena, s človekom povezana, zelo sprejemam skozi dotik, objeme, crkljanje. Iskreno sem od vedno imela v glavi idejo, da so tudi vsi otroci taki.
Pa niso. In moja prva zlata deklica ni. Je človek, ki potrebuje veliko osebnega prostora in spoštovanje le-tega s strani drugih. Njej največ na svetu pomeni, da si vzamem čas zanjo, za branje, igranje, karkoli. To je njen jezik ljubezni, skozi to čuti mojo ljubezen.
Preden sem to ozavestila, sem zamudila precej trenutkov, ko bi lahko preprosto bila z njo. Trenutkov, v katerih so se po moji glavi podile misli, kaj sem storila narobe, da ne želi biti v naročju. Sem se ji zamerila? Zakaj izjemoma dovoli objeme ali majhne poljubčke? Pa v resnici nisem storila nič, samo svoj jezik ljubezni sem iskala v njej.
Zdaj spuščam pričakovanja, kako bi moral občutek povezanosti v najinem odnosu izgledati. Zdaj si dovolim doživeti trenutek z njo tak, kot je. In mi to odpira več zavedanja kdo ona je, kako jo lahko podprem, kako jo čutim. Še vseeno pa vedno, kadar se stisne, v tem izjemno uživam.
Pričakovanja nas omejujejo, saj si s tem ne dovolimo doživeti izkušnje v vsej njeni polnosti, v vsem, kar nam prinaša. Dovolimo si doživljati in ne hiteti k cilju.
In ti, si dovoliš biti in doživljati?
Z ljubeznijo,
Katarina