NEVIHTNA DEKLICA

Pred teboj je precej dolg zapis, vreden branja. Opisuje izkušnjo zaupanja sebi, zaupanja v partnerski odnos in zaupanja v odnos z nerojenim otrokom, ko sem šla mesec pred rojstvom druge hčerke čez močno zdravstveno preizkušnjo. Na koncu je z bliskom in gromom na svet prišla naša Nevihtna deklica.

Zapis je zabeležen “v originalu” kot sem ga zapisala v času po njenem rojstvu. Želim ga deliti, ker me ta izkušnja vedno znova spominja na to, kako pomembno se je odločati in biti prisoten v danem trenutku. Tudi brez te izkušnje ne bi bila tu, kjer sem zdaj.

_____________________________________________________________________________

Sobota, 5.8.2017

Sploh ne vem, kje naj začnem. Tale naša porodna zgodba je dejansko zgodba celega avgusta in vse se je začelo z enim samim mozoljem. Ja, takim navadnim mozoljem na bradi, ki sem ga, seveda, kot vse ostale prej, pridno spraskala.

Vse lepo in prav, dokler mi predel pod brado ni začel zatekati. Gotova sem bila, da so zatečene bezgavke in temu na začetku nisem posvečala posebne pozornosti, saj je bil mož Dejan rahlo prehlajen. Potem pa stvar v dveh dneh kar ni šla na bolje in za vsak slučaj sem šla do osebne zdravnice. Tudi ona je presodila, da ni panike in skupaj sva se odločili, da počakava , da se stvar sama uredi in da po potrebi pridem na kontrolo. Sredi 36. tedna nosečnosti priznam, da si res nisem želela antibiotikov in sem bila te odločitve vesela.

Potem pa je prišla prva grozna noč. Najprej se je začelo z oteženim odpiranjem ust, saj je bil predel pod brado vse bolj boleč. Nato se je vse skupaj začelo širiti v zoprn glavobol. Spala nisem celo noč. Z obkladki sem poskušala stvar vsaj malo omiliti, pa ni kaj dosti zaleglo.

Zjutraj sva se z Dejanom pri zajtrku še hecala, saj jaz nisem mogla gristi, on pa ni mogel požirati in sva skupaj pojedla za manj kot en obrok. Dan prej sem imela še super načrt, da bova šli z Ajdo na Festival dojenja, pa sem si v soboto zjutraj premislila – enostavno nisem imela energije. Stvar pa se kar ni in ni izboljšala in namesto na Festival dojenja sva šla z Dejanom na urgenco.

Presenečena sem bila, saj sva bila na urgenci hitro na vrsti, res sem pričakovala gnečo. Po pregledu so me poslali na ORL (Klinika za otorinolaringologijo in cervikofacialno kirurgijo), saj so sumili na abces (gnojno vnetje). Z napotnico pod nujno sva se torej odpravila tja in kar nekaj časa čakala na pregled. Zdravnik me je podrobno pregledal in poslal nazaj na Klinični center na ultrazvok. Priznam, da mi je bilo vse skupaj utrujajoče – glava me je tako bolela, da sem težko gledala, okužba po vratu pa se je še širila in mi vrat zategovala tako, da nisem mogla niti normalno dvigniti glave. Ultrazvok me je zaradi pritiskanja na obolele dele res bolel in želela sem si, da bi bilo tega kmalu konec. Težko sem že pomislila na to, da se bom po močnem soncu morala sprehodit še nazaj do klinike.

Pa je nekako šlo – je bil dober začetek za trening moje odločenosti, da grem čez to. Po izvidu ultrazvoka, na katerem ni bilo videti gnojnih procesov, se je zdravnik odločil, da ostanem v bolnišnici na intravenskih antibiotikih načeloma 2 dni. Strinjala sem se, hkrati pa me je stiskalo – starejša hčerka Ajda bo 2 dni brez mene, kar izginila sem, nima pojma, kaj se dogaja. Pa še vseeno se mi je zdelo 2 dni terapije bolje kot da se stvar zakomplicira.

Sprejeli so me na oddelek, dobila sem terapijo in blaga protibolečinska sredstva, ker enostavno nisem mogla več prenašati glavobola in bolečine. Zaradi nabreklega tkiva še vedno nisem mogla ne gristi, ne požirati in sem bila na tekoči hrani. Uspelo mi je pojesti juho za kosilo in nekaj malega potem za večerjo. Več enostavno ni šlo.

Noč je bila zame muka – še vedno me je vse bolelo, glave nisem mogla normalno obrniti in vsak premik v postelji je oteževal še nosečniški trebušček. Zgaga me je tako pekla, da sem še tisto, kar sem pojedla, izbruhala (kar je bilo v takem stanju še bolj neprijetno kot sicer). Bila sem z energijo na ničli in ves čas sem se spraševala, kaj mi je bilo tega treba ter kdaj bo tega konec. Še vedno sem imela v glavi, da bom čez 2 dni doma.

Utrujenost je bila tako huda, da sem šla komaj na stranišče, nisem se mogla pa niti miselno skoncentrirati, kar mi je bilo še huje. V času nosečnosti sem se namreč zavestno odločila, da se bom vsak dan povezovala s Tamaro v trebuščku in tega sem se resnično držala. Zdaj pa se nisem mogla niti osredotočiti, kaj šele nadaljevati gradnjo najinega odnosa na ta način. Vse, kar sem zmogla, je bilo to, da sem se osredotočila nanjo, ji povedala, da nisem pozabila nanjo, ampak da enostavno moj telo nima energije za kaj več. Čutila sem, da je ona to razumela in sprejela. Resnično sem hvaležna za tako potrpežljivo dete in za to najino povezanost, ki je bila v kasnejših dneh ena ključnih stvari, ki me je reševala v stiski.

Nedelja, 6.8.2017

Po praktično neprespani noči me je čakala vizita. Po pregledu in ugotovitvi, da se je okužba razširila, se je zdravnik odločil za operacijo, med katero bi mi vstavil dren, da se gnoj lahko izloči.

Bila sem popolnoma zmedena. Kakšen gnoj, če ga ultrazvok včeraj ni pokazal? Operacija v splošni anesteziji med nosečnostjo? V meni so se prižgale rdeče alarmne lučke. Ne, nočem tega, kaj se zdaj dogaja? Jutri grem domov, kajne?

Pa se je izkazalo, da je zdravnik res specialist na svojem področju. S tipanjem je prepoznal, da se resnično nabira gnoj in da je operacija nujna. Po razlagi stanja in tega, da bo operacija kar se da kratka in da mala zaradi splošne anestezije ni ogrožena, sem čutila, da je to res potrebno. Na srečo sem nazadnje jedla zvečer, pa še to sem izbruhala, tako da sem bila tešča in kmalu na operacijski mizi.

Zaupala sem, da bo vse v redu. Vzdušje pred začetkom operacije je bilo prijetno in čutiti je bilo, da osebje iskreno skrbi zame in za dojenčico. In res so se potrudili – vsega je bilo konec v slabe pol ure, takoj ko sem se zbudila, je mala veselo brcala in pomirjena sem bila. Prepričana, da je to to in da bom kmalu zdrava doma.

Popoldan sta me obiskala Ajda in Dejan. Kako sem ju bila vesela! Ajda je bila seveda povsod – na posteljo gor pa takoj dol in malo na stol pa na hodnik, da česa ne zamudi. Takrat sem opazila, kako mi je padel nivo energije. Nisem bila zmožna niti malo iti z njo na hodnik in že pogovor z Dejanom mi je bil naporen in me je utrujal. Rabila sem počitek. Ko sta odšla, mi je bilo težko. Videla sem, da Ajda razume to, da me boli, vseeno pa nisem bila z njo doma. Smo pa takrat naredili eno boljših odločitev – izredno zanimiva ji je bila moja bolniška zapestnica in sestro na oddelku smo vprašali, če imajo kakšno prazno za Ajdo. Z veseljem ji jo je dala in gor napisala njeno ime. Ajdi se je s tem zdelo, da zdaj ima pa tako zapestnico kot mami in to je ves čas moje hospitalizacije ohranjalo najino povezanost – Ajda namreč zapestnice ni želela pod nobenim pogojem sneti in je razlagala, da ima mami enako.

To me je vsaj malo tolažilo, saj se stvari na drugih področjih niso nikamor premikale – še vedno me je zelo bolelo, nisem mogla jesti in spet sem tisto ubogo juho izbruhala.

Ponedeljek, 7.8.2017

Ta ponedeljek je bil zame eden težjih dni, kar sem jih preživela.

Zbudila sem se v bolečinah – bolečina se je razširila še na prsni koš in postala je žgoča. Po viziti so me odpeljali na magnetno resonanco, da bi preverili, če se je začel tudi v predelu prsnega koša nabirati gnoj, kar bi pomenilo še eno operacijo.

Tja so me peljali z vozičkom in že to mi je bilo naporno. Na magnetni resonanci sem že bila in vedela sem, da me čaka 20 minut mirnega ležanja. Maksimalno sem se potrudila – v takih bolečinah je res težko ležati na miru. Dali pa so mi slušalke in prižgali radio, da sem vse skupaj lažje prenesla.

Veselila sem se odhoda nazaj v posteljo in počivat, ko je sestra, ki me je spremljala rekla, da  morava še v porodnišnico na CTG. Te informacije prej nisem imela in me je presenetila, se mi je pa vseeno zdelo smiselno preverit, kaj se dogaja z malo. S seboj nisem vzela niti materinske knjižice, saj nisem vedela, da grem še tja. V sobi sem pustila tudi telefon.

V porodnišnici so seveda najprej zahtevali materinsko knjižico in čakali smo, da jo prinesejo iz klinike. Nato so opravili pregled in odprta sem bila 3 cm. To me je presenetilo, vedela pa sem, da je tako stanje brez težav še en mesec. Opravili so še CTG in ultrazvok – vse je bilo v redu in oddahnila sem si.

 Potem pa je sledil šok – kar naenkrat se je začelo govoriti o sprožitvi poroda. Počutila sem se kot objekt, ki nima nobene besede pri tem, kaj se bo zgodilo z mojim telesom in z otrokom v njem. Obvestili so me, da čakajo rezultate magnetne resonance in potem se bodo odločili ali me najprej operirajo ali najprej sprožijo porod. V glavi sem imela milijon vprašanj. Kako prosim? Zakaj bi sprožili porod? Pa saj je vse v redu. Ne razumem. V takem stanju ne morem rodit. Fizično ne morem rodit, razumete? Nisem konkretno jedla že 3 dni, od jutra sem tešča zaradi možnosti nove operacije. V glavi sem videla končni izid – carski rez, težave z dojenjem, krči, ni da ni.

Ko sem od šoka le malo prišla k sebi, sem začela spraševati. Zdravnica mi je ostro odgovorila, da je okužba za otroka lahko nevarna (o tem se prej nikoli ni govorilo) in da se nimamo kaj hecat. Hladno me je obvestila, da mi bodo vstavili prostaglandinsko tabletko, potem predrli plodove ovoje, po potrebi dodali umetne popadke in otrok bo v 24 urah tako ali drugače zunaj. Prostora za moje mnenje, želje ali sploh vprašanja ni bilo.

Iz ordinacije so me s tem prestavili na hodnik, kjer sem nato čakala na rezultate magnetne resonance in na odločitev – najprej porod ali operacija? Pri sebi nisem imela niti telefona, da bi obvestila Dejana, kaj se dogaja.

Počutila sem se ujeta. V telesu sem dobesedno čutila tesnobo in jezo. Jezo na arogantno ginekologinjo, jezo nase, da se nisem zmogla postavit zase in za svoje dete. Kaj bom naredila, če se dejansko odločijo za sprožitev poroda? Kaj lahko naredim? Med nosečnostjo sva se pripravljala na naravni porod. Z Dejanom sva hodila na priprave k Nini Jenštrle, ki je bila tudi najina izbrana doula. Vedela sem, da imam možnost izbire – toda kako naj zberem in se odločim, če nimam nobenih relevantnih informacij? Čutila sem, da me je ginekologinja z načinom in povedanim želela prestrašit, da se njihovi odločitvi ne bi upirala. Ker dejansko nisem dobila nobene konkretne informacije.

Čakala sem vsaj eno uro in v tisti uri v glavi obrnila nešteto možnih scenarijev. Poleg vsega tega je bila Nina ta teden edini teden v poletju z družino na morju. Vse se je podiralo. Bistvena stvar, ki me je takrat držala pokonci je bilo to, da sem se povezala s Tamaro in jo čutila – zaupala sem ji, da je z njo vse v redu in da si želi počakati v trebuščku dokler se jaz ne pozdravim. Ok, torej je bil to moj cilj, nisem pa imela pojma, kako to izpeljati. Končno sem dobila informacije – na magnetni resonanci ni videti gnoja, torej operacija ni potrebna. Namesto enega antibiotika bom od sedaj naprej prejemala tri, porod pa bodo sprožili naslednje jutro, torej v torek ob 7.30, ko bo tudi dopolnjen 37. tedni nosečnosti in je otrok uradno donošen.

S tem se takrat strinjala, saj je to pomenilo, da sva pridobili vsaj popoldne, da se z Dejanom lahko konkretno pogovoriva, pregledava opcije in da se po potrebi vsaj malo pripravim na porod, čeprav mi v takem fizičnem stanju res ni bilo jasno, kako bo to šlo.

Ko sem ga poklicala in se še vsa v šoku zjokala v telefon, so ga informacije seveda presenetile. Zmenila sva se, da me najprej obišče sam, da se pogovoriva, Ajda pa nato pride z mojimi starši malo kasneje.

Poklicala sem še Nino in prav tako presenečena mi je predlagala, naj poskusim dobiti še drugo mnenje. Pojma nisem imela, kako to storiti v tako kratkem času, zdelo pa se je smiselno.

Začela sem spraševati – najprej zdravnike na ORL – ti so bili gotovi, da okužba kot taka za Tamaro ni nevarna (super!), imam pa močno antibiotično terapijo, ki sicer predstavlja tudi zaščito pred okužbo, vseeno pa ne morejo reči, da je terapija kot taka varna. Ginekologinja o nevarnosti antibiotikov ni govorila.

Prišel je Dejan in odločila sva se, da res zbereva čim več informacij in se na podlagi tega odločiva. Ko so prišli starši z Ajdo, so predlagali naj razmisliva o sprožitvi poroda na Jesenicah, če se izkaže, da bi bilo to res potrebno. Poleg tega imata nekaj prijateljev zdravnikov in sta njih povprašala za mnenje, sama pa sem klicala teto, ki je zdravnica in pregledala je strokovne članke v zvezi z antibiotiki, ki sem jih prejemala. Izkazalo se je, da je eden potencialno res lahko nevaren za dojenčico.

Zvečer sem že dobila odpustnico iz ORL klinike ter seveda navodila, da moram biti za porod v ljubljanski porodnišnici tešča. Od polnoči naprej naj ne bi niti pila. Vse to je še potrdilo odločitev, ki sva jo sprejela z Dejanom – zjutraj pride do mene in me pospremi do porodnišnice, kjer se bova na podlagi pregleda odločila, kaj storiti. Če je sprožitev poroda res potrebna, bomo šli rodit na Jesenice. Glede na odnos v ljubljanski porodnišnici si tam res nisem želela roditi. Prvič sem rodila na Jesenicah in sem zaupala v to, da bodo moje želje maksimalno upoštevane glede na stanje, pomembna pa mi je bila tudi poporodna oskrba, ki sem jo tam že poznala. Na srečo sem imela odpustnico in ne samo premestitve tako da je bila ta možnost realna. Vsaj približno pomirjena sem poskušala malo spati.

Torek, 8.8.2017

Tega dneva me je bilo strah. Res iskreno in zelo strah. Zaupala sem v najino odločitev in imela v glavi to, da greva korak za korakom in se tako odločava naprej, ampak ne glede na to kje – čutila sem, da moje telo danes poroda ne bo zmoglo. Enostavno fizično ne bo zmoglo.

Ko so me pripeljali v porodnišnico, sem jih prosila, naj napotnice za porod ne aktivirajo, saj se odločava za odhod na Jesenice, nad čemer seveda niso bili navdušeni. Gotova sem, da bi me v primeru sprožitve prednostno vzeli naprej in naredili vse, da se vse skupaj čim prej začne, tako pa so naju kar precej pustili čakati, saj so želeli opraviti še pregled. Stanje je bilo isto kot dan prej. Seveda so me opozorili, da odhod na Jesenice odsvetujejo in vztrajajo pri sprožitvi.

Tako sem morala podpisati izjavo, da sem na lastno odgovornost in v nasprotju z njihovim mnenjem sprožitev zavrnila. Ne glede na to, da sem čutila, da je najina odločitev prava, sem izjavo podpisala z enim majhnim KAJ PA ČE… nekje globoko v glavi. Tukaj je zdaj odgovornost za vse, kar se zgodi, na meni, na nama. Si jo upam, si jo upava prevzeti in nositi morebitne posledice? Ampak tako daleč smo prišli, poti nazaj ni, na tej točki sem popolnoma zaupala le občutku in temu, da bova nekako šla čez to, kar naju čaka.

Končno sva se odpravila na Jesenice in po poti sprejela samo to odločitev – počakava na njihovo mnenje in na podlagi tega sprejmeva odločitev za naslednji korak. Brez premlevanja vseh možnih scenarijev. Odločava se v danem trenutku.

Prišla sva na Jesenice in jih z razlago situacije seveda presenetila. Predvsem, ker se je počasi bližal čas, ko bi morala dobiti v žilo naslednjo dozo antibiotikov in se je bilo precej hitro potrebno odločiti kaj in kako.  Ginekologinja, ki naju je sprejela, presenečenja ni skrivala, se je pa potem res potrudila, da smo situacijo sploh začeli reševati. Odnos osebja je bil dejansko na čisto drugem nivoju in počutila sem se varno.

Ginekologinja je tako klicala v ljubljansko porodnišnico za posvet o stanju in dobila informacijo, da sprožitev poroda mogoče le ni tako nujna, kot so rekli nama. Takoj, ko sva sprejela odgovornost nase, se je situacija torej obrnila. To je prineslo olajšanje, nato pa se je izkazalo še, da so iz brisa uspeli izolirati povzročitelja okužbe, kar je pomenilo spremembo terapije iz treh antibiotikov na dva ter s tem na dva druga, ki sta precej varnejša za plod.  Kakšne dobre novice! Sprožitev poroda je tako odpadla in oddahnila sem si. Čutila sem, da si je oddahnila tudi Tamara.

Sprejeli so me na ginekološko porodniški oddelek na Jesenicah in takoj začeli z novo terapijo, nato pa me je čakal pregled v njihovi ORL ambulanti. Specialistka me je podrobno pregledala ter za posvet poklicala še na kliniko v Ljubljano. Zamenjala je prevezo na drenu, očistila gnoj, kolikor ga je lahko in me opozorila, da terapija lahko traja tudi 10 dni – odvisno od tega, kako se bo stanje izboljševalo.

10 dni?! Tista 2 dneva do ponedeljka sta že minila in Ajda me je seveda vedno bolj pogrešala, jaz pa njo. Dodatnih 10 dni se mi je zdelo res ogromno, ampak glede na to, kakšno je bilo stanje zjutraj, sem bila vesela, da se je do sedaj izteklo, kot se je.

Na tej točki sem torej začela dobivati novo terapijo, še vedno me je precej bolelo in sem dobivala tudi protibolečinska zdravila, bila sem utrujena ter brez energije in še vedno sem težko grizla in požirala. Ampak bila pa sem trdno odločena, da se pozdravim, grem domov, preživim še nekaj časa z Ajdo ter naberem moči za porod, ki bo po taki preizkušnji enostaven in čudovit.

Sreda, 9.8.2017

Terapija je počasi začela delovati. Bolečine so se manjšale – za spanje sem sicer še vedno potrebovala protibolečinska sredstva, ampak je bilo vsaj čez dan vse skupaj bolj znosno prenašati. V prepričanju, da zdaj samo še počakamo teh 10 dni, sem veliko počivala, brala in seveda čakala, da prideta Dejan in Ajda na obisk.

Ker sem bila predhodno sprejeta v Ljubljano, so mi odvzeli brise za testiranje bolnišničnih okužb in do rezultatov sem bila v kontaktni izolaciji, kar je pomenilo, da sem bila v sobi sama. To mi je res ustrezalo.

Ko zdaj gledam nazaj, vidim, da sem v tistem obdobju čustva zelo potisnila na stran – razumsko sem situacijo razumela in jo lahko sprejela. Če pa bi preveč dovolila čustvom, da se vpletejo, bi se zlomila in v taki situaciji enostavno ne bi mogla vztrajati. Ne bi mogla vsak dan podoživljati tega, da Ajda pride za eno uro in gre spet brez mamice domov. Čutila sem njeno stisko – bila me je zelo vesela, ko me je videla, vseeno pa ni čisto točno vedela, kaj bi – bi se stiskala, igrala, raziskovala mojo sobo. Večerno rutino smo ohranjali. Ko sta šla spat, sta me poklicala po telefonu, da smo skupaj prebrali pravljico, zapeli in se polupčkali.

Četrtek, 10.8.2017

Redno so mi jemali kri, da so spremljali, kaj se v telesu dogaja in zaenkrat so vnetni parametri počasi padali, kar je bil dober znak.

Ta dan sem dala tudi urin – za vsak slučaj. In sredi dopoldneva je prišla zaskrbljena ginekologinja. Izkazalo se je, da imam v urinu visoke vrednosti proteinov in s tem se je pojavila skrb za pojav preeklampsije. Take vrednosti so pomenile sprožitev poroda – še danes. Čudno je bilo edino, da tega ni spremljal noben drug znak, ki bi nakazoval na preeklampsijo – celo nosečnost sem imela res nizek pritisk (ki je zame sicer običajen), poleg tega nisem nikoli zatekala. Dogovorili so se, da mi s katetrom vzamejo sterilen urin in meritev ponovijo – če bodo vrednosti iste, bo sprožitev potrebna. Zdravnica je odšla, jaz sem pa spet z milijon vprašanj v glavi klicala Dejana. Vse skupaj mi je šlo na živce – ko sem se že pomirila s situacijo in bila prepričana, da sedaj pa res nima več kaj iti narobe, se je nekaj pojavilo.

Tako so mi še s katetrom vzeli urin. Res sem dala skozi kar precej neprijetnih postopkov. Zaradi intenzivnosti terapije sem imela kanal za infuzijo namreč prestavljen vsaj petkrat. Če mi je ravno tekla infuzija, so me za odvzem krvi pač mogli špikniti še nekje drugje. Na srečo take stvari dobro prenašam – če bi se slučajno bala igel, bi bilo vse skupaj še težje.

Izvidi urina so nazaj prišli enaki. Čeprav sem bila bolje,  še vedno nisem čutila, da bi bila fizično zmožna roditi in sprožitve poroda me je bilo strah. Z Dejanom sva bila ves čas na vezi in dogovorjena sva bila, da takoj, ko pade dokončna odločitev, pride na Jesenice.

V vmesnem času pa je ginekologinja na srečo govorila s farmakologinjo. Ta jo je opozorila, da bi bile tako visoke vrednosti proteinov v urinu lahko posledica čiščenja tistih treh močnih antibiotikov iz telesa. Glede na to da drugih znakov za preeklampsijo ni bilo, sva se obe strinjali, da počakamo še en dan in na petek ponovno vzamemo urin s katetrom. Če bodo vrednosti iste, sprožimo porod. Če bodo drugačne, se odločamo na podlagi tega. V desetih minutah se je situacija tako popolnoma obrnila in Tamari smo lahko dodali še en dan v trebuščku.

Mene je vse skupaj res izmučilo – dan na dan sprejemati odgovornost pri takih odločitvah in čakati, kdaj bo spet kaj, res ni enostavno. Z Dejanom sva si oddahnila in čakala na petek.

Petek, 11.8.2017

Živci so spet delali na polno – s katetrom so mi vzeli urin in začelo se je čakanje na izvide. Poskušala sem čim več jesti, da bi nabrala moči. Poleg vsega tega sem vsak dan hodila na kontrole v ORL ambulanto, kjer me je zdravnica prevezovala, aspirirala gnoj in spremljala napredek. Vse skupaj se je sicer čistilo, ampak zelo počasi. Zaenkrat je bilo pred nami še nekaj dni terapije in ni bilo nobene panike.

Po prevezi sem tako prišla nazaj na oddelek in izvedela, da proteinov v urinu ni več. Čisto nič več. Kar je pomenilo, da so bili res posledica močnih antibiotikov in poroda ni bilo potrebno sprožiti. Ponovno sem si oddahnila in nato cel dan počivala ter se veselila obiskov.

Sobota, 12.8.2017 – Sreda, 16.8.2017

Na poti skozi to preizkušnjo so me spremljali res izjemni ljudje. ORL specialistka je tako oba dni čez vikend ter nato še na praznik, 15.8., posebej zame prišla v službo, da je lahko naredila prevezo in spremljala stanje. Res sem ji hvaležna za to.

Stanje se mi je v teh dneh še izboljševalo in počasi ni bilo več potrebe po protibolečinskih sredstvih, kar je bilo super.

Skozi dren se je še vedno čistil gnoj in zdravnica me je opozorila, da dokler bo tako, bi bilo najpametneje prejemati antibiotike intravenozno. Problem je bil edino, ker se je terapija počasi približevala koncu, zdravnica pa je konec tedna odhajala na dopust. Če se stanje ne bi dovolj izboljšalo, bi to pomenilo sprejem nazaj na ORL kliniko v Ljubljano.

Še ena stvar, ki je vse skupaj postavila pod vprašaj. Kaj, če bom res morala v Ljubljano? Specialistom na ORL kliniki sem sicer popolnoma zaupala toda kaj, če se v tem času spontano začne porod? Konec koncev sem bila v 38.tednu nosečnosti. To bi pomenilo porod v ljubljanski porodnišnici, česar pa res nisem želela.

Izziv teh dni je bil torej, da zaupam, da se bo vse uredilo brez mojega poseganja. Resno mi je namreč včasih prišlo na misel, da bi prosila za sprožitev poroda, samo da ne bi bilo potrebno roditi v Ljubljani. Pa so se spet pojavila vprašanja – če me prestavijo v Ljubljano, gre novorojenčica lahko z mano? Kaj, če ne? Stvar bi se preveč zakomplicirala in ostalo je na tem, da počakam četrtek, ko bo zdravnica zadnji dan v službi in se odločimo, kako naprej.

Četrtek, 17.8.2017

Nestrpno sem pričakovala pregled pri specialistki. Zjutraj so mi vzeli kri, da še zadnjič preverimo, kaj se dogaja. Na pregledu stanje žal ni bilo briljantno – še vedno je iztekal gnoj in prepričana sem bila, da bo treba v Ljubljano. Zdravnica je bila na srečo ves čas mojega zdravljenja na vezi z zdravniki z ORL klinike v Ljubljani ter z infektologi in je tudi ta dan poklicala za posvet. Skupno so se odločili, da grem lahko domov! Jaaaaaaa, grem domov k moji Ajdi in k mojemu Dejanu! V okolje, kjer grem lahko na sprehod in enostavno uživam, naberem energijo in se končno spravim v fokus za porod, ki sem ga vmes popolnoma izgubila. Odstranila mi je še dren in s svežo prevezo sem lahko šla.

Seveda sem dobila recept za antibiotike v tabletih ter navodilo, da imam že naslednji dan kontrolo na ORL kliniki v Ljubljani. Ampak to sta bili takrat zame malenkosti. Važno je bilo, da grem domov.

Dejan in Ajda sta me prišla iskat in končno smo skupaj preživeli čudovito popoldne in še lepši večer.

Petek, 18.8.2017 – Sobota, 26.8.2017

V petek sem šla na kontrolo, kjer so naredili prevezo. Dogovorili smo se, da bom zaenkrat dnevno hodila na preveze na kliniko, potem pa se bomo odločali naprej glede na stanje. Brez problema, samo da sem lahko vmes doma in ne v bolnišnici.

Preveze so tako najprej potekale vsak dan, ko se je nato sredi tedna stanje precej izboljšalo pa na dva dni ali celo manj.

Ves ta čas doma sva z Ajdo izkoristili za sprehode, igranje, peko peciva in čutila sem da se najina povezanost obnavlja, kar mi je bilo izredno dragoceno in pomembno. Vsak dan sem imela več energije, vsak dan je bila moja pozornost bolj usmerjena na porod in vsak dan sem se bolj čutila pripravljena roditi.

Ker sem imela praktično že dva tedna sem in tja blage popadke, sem vedela, da se telo počasi pripravlja na prihod Tamare.

Nedelja, 27.8.2017

V noči na nedeljo me je začelo malo bolj špikati in počasi so se začeli tisti ta pravi popadki. Ker so me vsi strašili, da gre drugi porod precej hitreje kot prvi, sva se malo po 4.uri zjutraj odločila, da greva v porodnišnico. Po prihodu na Jesenice je babica naredila CTG, ki je že kazal popadke, ni pa bila stvar niti blizu za v porodno sobo, zato so me sprejeli na oddelek.

Kmalu se nama je pridružila še doula Nina in gotovi smo bili, da se nam bo na ta dan pridružila Tamara. Veselila sem se je, po vsem tem čakanju sem jo res želela spoznati. Za slabo uro mi je uspelo še počiti. Popadki so se zelo počasi stopnjevali in vedeli smo, da bo pred nami še dolg dan, zato sta se Nina in Dejan odpravila še v trgovino iskat nekaj za pojest.

Vsakega popadka, ki je prišel, sem se veselila. Čutila sem se močno. Ves čas smo nekaj klepetali – glede na vse, kar se je v zadnjem času dogajalo, Nina seveda ni vedela vseh podrobnosti in smo nadoknadili. Pa odprlo se je še veliko drugih tem in čudno mi je bilo, da sem vsemu še brez problema sledila. Poleg tega sem zmazala celo kosilo  – pri Ajdinem porodu nisem praktično nič spravila vase.

Po kosilu sem postala zelo utrujena – dremalo se mi je med popadki, ko sem sedela na žogi in odločila sem se še za en počitek, da naberem moči. Trdno sem zaspala in ko sem se zbudila, o popadkih ni bilo več ne duha ne sluha. Me hecate? Resno zdaj še to? Gremo še enkrat od začetka?

Čakali smo in čakali, vendar se ni dogajalo nič resnega. Na vsake toliko kakšen res nežen popadek, ampak to je bilo to. Poleg tega so me začele srbeti dlani – pojma nisem imela od česa, vendar temu niti nisem posvečala velike pozornosti.

Ko se stvar kar nekaj časa ni premaknila nikamor, smo se z babico odločili, da nima smisla ostajati v porodnišnici, ker bo vse skupaj očitno še nekaj časa trajalo. Poleg tega sem vedela, da bo psihološko zame popolnoma drugače, če bom pred ponovnim »zagonom« poroda doma, kjer bodo misli drugje.

Dežurna ginekologinja me je še pregledala in bila sem odprta 5 cm, kar je bilo super. Nina mi je namreč povedala, da se precej žensk do 5 cm lahko že kar precej namuči in da je ponavadi ravno prehod na 6 cm tisti, ki predstavlja polni in intenzivnejši zagon poroda. Imela je že primer mamice, ki je rodila dva dni za tem, ko se je porod ustavil na podoben način kot pri meni.

Ok, s situacijo sem se nekako sprijaznila, priznam pa, da sem bila razočarana. Veselila sem se Tamare in zdaj je to lahko pomenilo še 2 dni? Pa zakaj enkrat ne more iti vse lepo čez brez takih presenečenj?

Tako sva se vrnila domov in cel večer sem bila brez volje, želela sem samo počitek.

Pa je prišla še ena zabavna noč –  o popadkih ne duha ne sluha, celo telo pa me tako srbelo, da nisem praktično nič spala.  Poleg tega je sredi noči v najino posteljo prišla Ajda, ki je potrebovala precej časa, božanja in prigovarjanja, da je zaspala nazaj.

Ponedeljek, 28.8.2017

Prepričana, da bo srbenje čez dan počasi minilo, sem vstala in šla v kopalnico, ko me je skoraj kap. Bila sem cela zatečena – ampak res cela. Zatečena sem imela celo ušesa! Izgledala sem kot kakšen napihnjen zombi in nisem vedela ali naj se smejem ali jočem. A zdaj pa še to? Res še ni konec? Odločila sem se za smeh in vsaj malo me je razvedril po razočaranju prejšnjega dne.

Ko me je Dejan zagledal, je bil tudi on šokiran in nobenemu od naju ni bilo jasno, na kaj bi lahko dobila tako hudo reakcijo. Jasno pa je bilo, da bo nekaj treba ukrenit. V vsakem primeru sva imela namen iti v Ljubljano, saj sem imela dogovorjeno kontrolo na ORL kliniki. Odločila sva se, da greva najprej tja, potem se pa odločiva kako naprej.

Stvar se je že samodejno začela izboljševati tako da sem na pregled prišla kolikor toliko normalnega izgleda. Zdravnik je rekel, da z okužbo to ni povezano. Ok, to je v redu. Poleg tega je bilo stanje po okužbi tako dobro, da smo lahko odstranili prevezo in je bilo vse skupaj precej manj moteče. Zaenkrat super.

Po pregledu sva se tako odločila, da pokličem osebno zdravnico, da pridem še tja na pregled zaradi alergične reakcije. Na srečo sva stvar lahko uredili po telefonu – rekla je, naj vzamem 2 Clarintina in nato čez 2 uri pokličem nazaj ter poročam o stanju.

Odpravila sva se v najbližjo lekarno, kjer pa mi farmacevtka na svojo odgovornost ni želela izdati Clarintina – zdravnica mi namreč ni izdala recepta, saj nisem bila fizično pri njej, v navodilih zdravila pa je opozorilo, da za nosečnice ni primeren. Farmacevtka mi je tako rekla, naj se grem pokazat na urgenco, ki je takoj zraven.

V redu, če sva že tako blizu, se grem pokazat na urgenco. Stanje je bilo do tega trenutka že precej boljše, imela pa sem še zelo otečene dlani – točka, kjer me je že v nedeljo začelo srbeti. Ko je to videla sestra v sprejemni ambulanti, je šla na posvet k zdravniku (ki me niti ni pogledal) in prišla nazaj z informacijo, naj se grem kar pokazat v porodnišnico, glede na to da imam rok poroda naslednji dan, 29.8. Hvala lepa, res hvala. Izgubljenih 15 minut.

Ljubljanska porodnišnica je seveda spet odpadla in sama sem zaupala presoji moje zdravnice, da sta 2 Clarintina varna. Odločila sva se, da greva poskusit v drugo lekarno in se bova potem odločala naprej. V tej lekarni me je farmacevtka sicer opozorila, ampak zdravilo vseeno izdala. Tako sem vzela ti 2 tabletki in stanje se je dejansko skoraj popolnoma izboljšalo. Poročala sem še osebni zdravnici, potem pa sta šla Dejan in Ajda k njegovim staršem za popoldne, da sem jaz lahko spala po taki čudni noči.

Še to smo dali čez in upala sem, da je takih »luštnih« presenečenj zdaj pa res konec.

Torek, 29.8. 2017 –  Četrtek, 31.8.2017

V torek je bil dan, ko sem imela rok poroda. Ker je bila Ajda rojena prej, sem bila celo nosečnost prepričana, da bo na ta dan Tamara že rojena, pa se je odločila drugače. Imela sem še zadnji CTG in pregled pri izbrani ginekologinji in vse je bilo v redu. Odšla sem z navodili, naj grem čez 3 dni na pregled v izbrano porodnišnico.

V teh dneh smo tako iz dneva v dan čakali, da se mala odloči priti na svet. Pa še kar nič – na vsake toliko je prišel kakšen nežen popadek, ampak to je bilo to.

Petek, 01.09.2017

Dan je bil kot vsi prejšnji od nedelje – malo me je špikalo, trebuh je otrdeval, ampak nič ni bilo posebnega. Zjutraj sva se odpeljala na Jesenice na pregled. CTG, ultrazvok – vse je bilo v redu in stanje po vaginalnem pregledu enako kot v nedeljo. Dogajalo se ni nič posebnega in odpravila sva se domov. Dejan je šel še za nekaj ur v službo in popoldan sem bila gotova, da tudi če se danes porod začne, Tamara ne bo rojena 01.09., saj bo vse skupaj še nekaj časa trajalo. To je bil že peti dan od nedelje, ko smo šli prvič v akcijo. Velik test potrpežljivosti!

Tako smo se pred večerjo z Dejanom in Ajdo še odpravili na sprehod in špikanje je postajalo vedno močnejše. Do sedaj smo na sprehodih redko koga srečali, danes pa bi se vsi nekaj pogovarjali in popadki so še kar postajali močnejši – je bilo treba kakšnega že malo predihati.

Na točki, ko smo prišli domov in spravljali Ajdo spat, sem čutila nekako tako kot v nedeljo, ko sva se odpravila v porodnišnico in sva se seveda odpravila prekmalu. Še vedno nisem bila gotova, ali se bo vse skupaj spet ustavilo tako da sem dala še Ajdo spat. Odločila sem se, da si za vsak slučaj skuham makarone in potem pokličem Nino, da bo pripravljena, če bo danes pa res akcija. Še vedno si nisem upala pomisliti na to, da bi pa to res bilo to – razočarana bi bila, če bi se vse skupaj spet ustavilo.

Potem pa se je porod kar naenkrat prestavil v višjo prestavo – v dveh popadkih se je vse skupaj tako ojačalo, da sem telo med popadki sproščala z vokaliziranjem. Dejana sem prosila, da pokliče Nino, sama pa sem si zaželela še tuš in smo se zmenili, da se hitro stuširam, Nina se odpravi od doma in se dobimo na Jesenicah. Vroč tuš je reeeeees pasal, me sprostil in pripravil na vožnjo. Makarone sva seveda vzela s seboj, pa nisem pojedla niti enega več. Sedela sem na sedežu za Dejanom, zunaj je začelo deževati, držala sem se za prednji sedež in se prepustila popadkom. Na začetku sem morala telo prisiliti, da se ni ustrašilo moči, ki je prihajala iz mene in da se je med popadkom sprostilo.  Pustila sem, da glasilke naredijo svoje in se počutila kot levinja. Med premori sem se vsega dobro zavedala, lahko sem se pogovarjala in gotova sem bila, da bo vse skupaj še kar nekaj časa trajalo. Na tisti točki sem se zavedala, da bi prenesla še kakšno stopnjo popadkov več.

Ustavila sva kar pred urgenco, na sprejemu uredila stvari in se med vedno močnejšimi popadki odpravila v porodni blok. Babice na sprejemu ni bilo in sva pozvonila ter čakala. Ne glede na vse, sem telesu pustila, da je delalo svoje, kar pomeni, da nisem bila ravno tiha in to je tudi priklicalo babico z oddelka. Ker sem se med pavzami še normalno pogovarjala, se je začela babica počasi pripravljati, da posnamemo CTG. Med dvema popadkoma sem ji omenila, da sem od nedelje odprta že 5 cm in sva takoj naredili pregled. Situacija se je v trenutku obrnila – bila sem popolnoma odprta in vse je bilo pripravljeno, da se Tamara rodi. Šli smo v porodno sobo, namestili CTG, prišla me je pregledat še zdravnica. Mehur je na srečo še držal – če bi med vožnjo počil, bi rodila v avtu.

Z Dejanom sva se odločila, da mehur predremo in ravno, ko je voda odtekla, je prišla še Nina. Bila je enostavno božanska noč za rodit. Z dežjem je prišla nevihta in to vzdušje mi je pomagalo ostati v svoji prvinski naravi ter se prepustiti dogajanju. Namestila sem se na porodno pručko, se naslonila na Dejana in začutila prve potisne popadke. Malo so me presenetili – pri Ajdi namreč nisem imela svojih in je občutek popolnoma drugačen. Pa sem se jim hitro prepustila in dovolila porodu, da gre naprej svojo pot. Počutila sem resnično kot levinja, ob močni podpori sem se lahko sprostila in rjovela, z vsakim popadkom sem dobesedno čutila, kako se Tamara bliža.

Na tej točki lahko rečem, da sem izjemno ponosna nase. Velik izziv se mi je bilo tako prepustiti in spustiti vse zavore, dovoliti svoji prvinski ženski, da pride na plan in v ta svet porodi čudovito deklico. Ob okronanju sem se dotaknila njene glavice ter jo cel naslednji popadek držala ter spodbujala, da pride k nam. Kakšni nori občutki! Narava se je uglasila z naravo in tik pred rojstvom Tamare se je zunaj močno zabliskalo, ob rojstvu pa je močno zagrmelo. Tega ne bom pozabila nikoli. Tako močan trenutek je narava še okrepila s svojo prisotnostjo in dete je bilo v mojem naročju. Vau!

Bila je topla, nežna, najina. V naročju se je najprej umirila, kot polhek stisnila k meni in šele kasneje so iz nje prišli prvi mini jokci, ki so pokazali, da glasilke delujejo. Prve tri ure po porodu so bile magične – crkljanje, prvi podoj, vse to ob zvokih dežja in nežne glasbe. Prvi pogledi in spoznavanje – čista sreča.

Ta mesec je bil zame in za najino družino velika preizkušnja in prepričana sem, da brez vsega, kar sem v zadnjem letu naredila na sebi ter brez take podpore ni bi prišli do takega čudovitega zaključka. Hvaležna sem za Shakti ples – tu sem naredila premik iz glave v telo in se s tem res lahko prepustila porodu. Hvaležna sem za povezovanje s Tamaro že v času nosečnosti. Zavedanje, da je z njo vse v redu, je bilo pri sprejemanju najinih odločitev ena od ključnih stvari, kateri sem popolnoma zaupala. Hvaležna sem za Nino, Tjašo, Špelo – imeti žensko, ki jo z nosečniškimi tegobami lahko kadarkoli pokličeš, je neprecenljivo. Hvaležna za najine domače, ki so v vsakem trenutku priskočili na pomoč s tem da so popazili na Ajdo. Hvaležna za Ajdo, ki je vse skupaj odlično prenesla in za našo potrpežljivo Tamaro, ki me je v trebuščku spodbujala, da zmorem. Nič pa ne bi bilo brez Dejana, izredno sem hvaležna za njegovo absolutno podporo, potrpežljivost, prilagodljivost.