LUNINA DEKLICA

Zapis, ki je pred teboj opisuje rojstvo najine prve hčerke – Lunine deklice, ker je bila rojena na “krvavo” luno. Želim ga deliti, ker je bila to prva izkušnja, ki me je popeljala na pot, po kateri sem prišla do te točke, kjer sem zdaj. Zapis je napisan z zavedanjem, ki ga imam danes, z doživljanjem, ki ga danes nosim s seboj.

_____________________________________________________________________________

Čas prve nosečnosti me je že začel usmerjati k sebi. Čutila sem, da za rojstvom otroka ne stoji samo to, da rodiš hitro in bolj ali manj kot opazovalka dogajanja. Zaupala in verjela sem, da je žensko telo ustvarjeno za porod. In da je smisel doživeti vse, kar med porodom pride – vključno z bolečino.

Zato sva se z možem pripravljala na “naravni” porod brez protibolečinskih sredstev ter s podporo babice, ki je bila ob nama v vlogi doule.

Par dni pred rokom poroda mi je zjutraj začela odtekati voda. Šlo je za majhen razpok, zato sva se na Jesenice zapeljala preverit, kaj se dogaja. Potrdili so, da se porod začenja in me obdržali na oddelku. Bila je nedelja dopoldan, tik pred “krvavo” luno. Kar nekaj časa se poleg odtekanja vode ni dogajalo nič. Sprehajala sem se in počivala. Popoldan so se počasi začeli popadki, ki pa so bili neredni in (kot sem ugotovila kasneje) ne preveč močni.

Mož Dejan je zato odšel spat domov, jaz sem ostala v porodnišnici. Čez noč nisem mogla spati, popadki so postajali vedno močnejši in proti jutru sem poklicala Dejana, da se vrne. Na ponedeljek dopoldan se nama je pridružila še doula Špela, porod je počasi napredoval. Ker je hčerka ležala zelo spredaj, sem popadke čutila v stegnih in bolečina je bila res močna. Dejan in Špela sta me včasih hkrati, včasih izmenično masirala. Hrana mi ni dišala, ker sem vse, kar sem pojedla, izbruhala (jap, tudi na Dejana).

Popoldan je porod tako napredoval, da smo se preselili v porodno sobo, kjer sem imela tuš in toplo vodo za blaženje bolečine. Počasi sem se odpirala, postajala sem utrujena. Ponoči sem se odprla, ampak ostajal je t.i. “rob” in stvari se niso premaknile nikamor. V tistem trenutku tega nisem vedela, ampak hčerka je imela glavico postrani in se je “zataknila”. Iskreno se ne spomnim, kako so se stvari začele odvijati naprej – kdaj se je umaknil rob in kako se je naravnala glavica. Bila sem utrujena (bilo je iz ponedeljka na torek ponoči, vse skupaj se je začelo v nedeljo zjutraj) in med popadki sem počivala, kolikor se je dalo.

Ko so se stvari naravnale, kot je treba, so popadki izginili. Telo je bilo utrujeno in je pred iztisom potrebovalo počitek. Bližali smo se že jutranjim torkovim uram, ko popadkov še kar ni bilo. Imela sem vsega dovolj in strinjala sem se, da iztis spodbudimo z umetnimi popadki. Ulegla sem se na bok, podpiral me je moj neverjetni mož.

Ker je bilo telo tako utrujeno, umetnih popadkov praktično nisem čutila. Vedela sem, da pomagajo, ampak bolečine ni bilo. Tako sem zavestno pomagala pri iztisu hčerke. Ko se je porodila glavica, me je babica spodbudila, naj se je dotaknem in tako s hčerko vzpostavim prvi stik. Ta dotik je bil zame čaroben, izjemno povezovalen in močen. Dal mi je zagon za še tisti zadnji iztis, ko je prišla na svet.

Prišla je malo čez deveto uro zjutraj, 50 ur po začetku odtekanja plodovnice. Takoj je dvignila glavo in me pogledala s svojimi zavestnimi temno sivi očmi. Tega pogleda ne bom nikoli pozabila – prišla je na svet, zavedala se je, kakšno močno potovanje smo imeli za seboj. In v teh očeh je bila odločnost, zaupanje in zmaga.

Rodila se je ona – Lunina deklica, rodila sem se jaz – mama in rodili smo se mi – družina.

Ta izkušnja me je spremenila, iz nje sem prišla z novo močjo, z zavedanjem, kaj vse zmorem. In takrat se je začela moja pot na novo.