Danes po dolgem času urejam spletno stran in končno dodajam tretjo porodno zgodbo. Zgodbo poroda na domu, ki mi je spet pokazala, kako močna sem in kako me Življenje podpre, ko res sledim sebi, ne glede na vse zunaj mene. Zgodbo sem zapisala kmalu po rojstvu hčerke avgusta 2020 in jo objavljam nespremenjeno.
Že po porodu druge hčerke sem vedela, da če se naša družina ponovno poveča, bom rodila doma. Da prihaja še tretja punca, sva izvedela za Božič, napovedala se je za konec avgusta. Kontaktirala sem babico in doulo, vse se je začelo sestavljati. Zelo težko je racionalno razložiti odločitev za porod doma (študije sicer jasno kažejo, da je porod doma za zdravo porodnico lahko enako ali bolj varen kot v porodnišnici), enostavno sem čutila, da je to prava pot, da se naša deklica rodi.
Potem pa je prišla epidemija, prepoved partnerjev in doul pri porodih, maske, testiranja…vse to je le še utrdilo zaupanje v to odločitev. Ampak, ker v vsaki dobri zgodbi ne gre brez zapletov – prišlo je tudi do prepovedi porodov doma. Brez prisotnosti babice absolutno ni bila opcija, da rodim doma, in čutila sem veliko stisko. Vedno, ko sem umu dovolila, da prevzame kotrolo, sem se čutila popolnoma nemočna.
Vsak dan sem si vzela čas, da sem se povezala z dojenčico v trebuščku, veliko sem kanalizirala in do mene je vedno prišlo zelo jasno sporočilo: »Rodila se bom doma, rodila boš doma, vse se bo uredilo, samo bodi v ljubezni.« To je sicer precej lažje reči kot storiti, me je pa v resnici zelo pomirilo.
Nosečnost v času epidemije je bila zahtevna izkušnja. Hvaležna sem, da je nosečnost sama potekala brez težav, brez slabosti. Težje je bilo slediti vsem ukrepom, ki so se spreminjali iz dneva v dan. Nisem vedela, če bom lahko rodila doma, če bo lahko mož zraven v primeru, da bi morala v porodnišnico. Nič ni bilo gotovo, doma sem imela praktično ves čas še starejši hčerki in sem se večkrat morala zavestno spomnit, da sem noseča. S hčerkama smo se vseeno ves čas pogovarjali o porodu doma, kaj to pomeni, gledali porodne filmčke. Se seveda pogovarjali tudi o tem, če želita biti zraven.
Poleg tega je bilo potrebno odločitev skomunicirati z mojimi starši, ki živijo v isti hiši ter se dogovoriti za varstvo starejših hčerk. Težko je na podlagi občutkov razložiti odločitev za porod doma, sem pa res hvaležna, da sta kljub svojim dvomom spoštovala najino odločitev in res v veliki meri priskočila na pomoč.
Meseci so minevali in situacija epidemije se je počasi začela umirjati, ampak prepoved porodov doma je kar ostajala. Šele v sredini julija so jo odpravili in takrat sem v resnici lažje zadihala. Zdaj je to to, ko bo čas, smo pripravljeni.
Manjkala je samo še ena stvar – “blessingway”, obred posvečen nosečki kot podpora za porod in materinsko vlogo. Ni enako kot »babyshower«, ker je tukaj na prvem mestu ženska, nosečka, mamica.
Kar se je zgodilo na blessingwayu težko opišem. Zbrale smo se v ženskem krogu, same izjemne ženske in znotraj vsega dogajanja sem čutila izjemen blagoslov tega, kar naju z dojenčico čaka pri porodu. Moč, pomirjenost, hvaležnost, neskončno podporo. Venec, ki so ga spletle zame, ogrlico, ki so jo nanizale za naju, čudovite misli, zapisi in pozornosti. Masaža, objemi, pristnost in iskrenost. Še zdaj imam mravljince, ko pomislim na to in vem, da je blessingway v resnici dokončno postavil energijo za to, da je mala lahko prišla na svet (in rodila sem nato na istem mestu, kjer sem med blessingwayem sedela!). To bi morala doživeti vsaka nosečka, ker je resnično močno in izjemno.
Vedela sem, da bo prišla, ko bo pravi čas. Kot nosečka sem se počutila dobro, starejši hčerki sta bili čez poletje doma, mož je delal od doma (dobra stran epidemije 😊) in dovolila sem si samo biti.
Prišel je četrtek, 2 dni pred rokom. Hčerki sta s stricema uživali v bazenu, ko sem začutila, da mi je začela odtekati plodovnica. V miru sem obvestila moža, hčerki polupčkala in prepustila v varstvo, ker sta sami izrazili to željo, hkrati pa sem sama čutila, da potrebujem imeti pozornost usmerjeno res samo na dojenčico in njeno rojstvo. Poklicala sem moj »Nina team« – babico Nino in doulo Nino. Ura je bila tam nekje okrog 13ih.
Babica je bila ravno na poti s Koroške in je rekla, da pride najprej čez 2 uri. Takoj sem se zmenila z malo v trebuščku, da v miru počaka, da se nikamor ne mudi s popadki in na srečo se je strinjala 😊 Šla sem počivat, Dejan je skuhal kosilo. Na vsake toliko je prišel kakšen nežen popadek, ampak nič posebnega. Prižgala sem glasbo, ki sem jo že prej pripravila na porodno playlisto in v miru počivala. To je to, kmalu bo tu.
Najprej je prišla doula in kmalu za njo še babica, ki je preverila srčni utrip dojenčice. Seveda smo se zaklepetale in popadki so popolnoma prenehali. Res mi je bilo neverjetno opazovati, kako se telo odziva na to, kje so moje misli, kje je moja prisotnost.
Bil je res lep sončen dan in ko smo zaključile s klepetom, sva šla z Dejanom še malo počit, »Nina team« pa se je prestavil pred hišo na sonce. Po dobre pol ure počitka sem čutila, da se želim gibati. Dogajalo se ni nič posebnega, bila sem pri močeh in z Dejanom sva šla na sprehod v gozd. Samo midva, jaz sem hodila bosa. Čutila sem res izjemno povezanost s seboj, z dojenčico, z Dejanom, čutila sem podporo, ki je bila postavljena za nas na blessingwayu.
Med sprehodom so se začeli malo bolj redni popadki. Nisva jih merila, samo bili so. V času priprave na porod sem veliko razmišljala o številkah, ker se vaginalnih pregledov pri porodu doma načeloma ne dela, če je vse ok. Nisem vedela, če bom znala poslušati svoje telo, če ne bom imela zunanje informacije, da zdaj sem pa odprta 10 cm. In ko sem v pripravi na porod sprejela, da si lahko zaupam, da lahko zaupam svojemu telesu, je izginila tudi potreba po tem, da merim dolžino in pogostost popadkov. Ekipa me je čakala doma, nisem se rabila odločati ali se že odpeljeva v porodnišnico ali ne in to je z mene vzelo veliko teže.
Ko sva se vrnila s sprehoda, je ob »Nina teamu« na travi sedela še bratova punca. Prisedla sva in samo bili smo tam. Ostali so klepetali, jaz sem se na vsake toliko vključila. Vsakič, ko je prišel popadek, sem zaprla oči, se nastavila soncu in uživala. Dovolila, da gre ta val skozi mene. In sonce me je polnilo s svojo energijo. Popadki se mi niso zdeli nič posebnega, hvaležna sem bila, da pripravljajo pot za prihod naše deklice.
Na neki točki smo nato vsi začutili, da je čas, da se prestavimo notri. Doula je v ozadje prižgala glasbo, prižgala je svečke, jaz pa sem plesala. Začela sem čutiti precej bolj intenzivno in ples mi je pomagal, da se med popadki nisem zakrčila. Naslanjala sem se na Dejana in dovolila, da mi tudi zvok pomaga sprostiti telo. Sama sebi sem se zdela res glasna, ampak sem šla čez sram, čez skrivanje. Izgubila sem občutek za čas.
Telo me je vodilo v položaj kleče, naslanjala sem se na Dejana, ki me je božal, doula pa mi je med popadki pritiskala na križ. Kako je to pasalo! Na tej točki ni bilo več veliko pavze med popadki, popadki so bili res intenzivni in sem jih začutila tudi kot bolečino. Pritisk na križ je gotovo vzel polovico tega stran. Zelo jasno sem čutila, kdaj me je bilo popadka strah, ker sem se takrat zakrčila in je bolelo precej bolj. Ko pa sem se pred popadkom odločila (zares zavestno odločila), da si ga dovolim doživeti, je bila izkušnja popolnoma drugačna. Je bilo še vedno zelo intenzivno, ampak manj boleče.
Spomnim se točke, ko mi je bilo te intenzivosti enostavno preveč. Želela sem si daljšo pavzo in sem malo pojamrala. Ko sem sama sebe slišala, mi je bilo jasno, da smo blizu, da sem v fazi tranzicije in takoj sem začutila olajšanje.
Popadki so se stopnjevali in na neki točki sem začutila, da želim potiskati. Babica je bila ves čas nekje v ozadju, čutila sem njen varen prostor, pozornost in spomnim se, da sem povedala, da bi potiskala in se je s tem strinjala. Ne vem kako, ampak enostavno sem iz globine sebe vedela, kaj moram storiti. Zelo težko to razložim z besedami – sodelovala sem s popadki, sodelovala sem s telesom in sama porodila glavico. Jasno se spomnim kako sem se je dotaknila, pa se je po popadku malo skrila in z naslednjim spet prišla. Tako jasen fokus sem imela na njeni glavici, da nisem čutila nobene bolečine, nobene pekočine. Samo čisto pričakovanje in radost, ko se je glavica porodila.
Ta trenutek poroda mi je bil in mi je še vedno najbolj svet od vseh. Bila je že tukaj, pa ne še čisto. In v čakanju na naslednji popadek, da se porodi še ostalo telo, se nam nikamor ni mudilo. Nihče je ni vlekel ven, samo bili smo, samo bili sva. In v mojih mislih so se izmenjevale misli v smislu: »Kako noro, glava je zunaj, telo še ne, to je totalno čudno!« in »Aha, to torej pomeni biti med dvema svetovoma, dobesedno!« in »Vau, brez besed sem, samo dovolim si to doživeti.« (Očitno je bila zdaj ta pavza res malo daljša glede na moje miselne dialoge 😊, mogoče sem kaj od tega rekla celo na glas, pa sploh ne vem).
Prišel je nato naslednji popadek, ki ji je pomagal ven. Ker se ob popadku ni zarotirala čisto, ji je babica malo pomagala in mi jo takoj dala v naročje. Tukaj je!
Ni takoj zajokala, samo bila je. Frajerka si je dovolila vzeti nekaj trenutkov, da dojame, kaj se je zgodilo, ko sem jaz že spraševala, če je vse ok in takoj dobila odgovor, da je. V tistem je odprla oči, usta, nežno zajokala in zdaj sem bila pomirjena še jaz. Udobno smo se namestili za crkljanje. Vse misli so izginile. Takrat sem samo obstajala v največji hvaležnosti, v vpijanju izkušnje, ki smo jo doživeli. Vem, da je bila pri meni čisto mirna, vem, da se je posteljica porodila kmalu brez težav, vem, da se je kmalu začela dojiti, vem, da jo je na neki točki pocrkljal Dejan. Vem, da smo si vzeli nekaj časa zase in nato poklicali starejši sestrici (ki sta bili sicer ekstra utrujeni in jima ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja – sta naslednji dan nadoknadili vse navdušenje nad njo). Vem, da smo nato po precej časa prerezali popkovnico, jo stehtali in prišla je nazaj k meni.
Nimam pa pojma, v kakšni časovnici se je vse to odvilo, ker ni bilo pomembno. Ni bilo merjenja popadkov, ni bilo vaginalnih pregledov. To ni bil porod številk, to je bil porod iz čiste prisotnosti.
In zdaj je tu, izjemna, prisotna. Zala, dobrodošla.