Kam se nam mudi?

Včeraj sem naletela na članek, kjer so navedena tri glavna stanja, ki opišejo mentalno stanje milenijcev: osamljeni, izgoreli, depresivni. To smo danes ljudje stari med 20 in 40 let. Brez težave bi se tudi sama našla v tem opisu, če mi na neki točki zdravje ne bi pokazalo, da je dovolj. Da sem pomembna jaz in kvaliteta mojega življenja.

Zakaj vem, da bi tudi sama lahko bila tam? Ker sem obkljukala precej, kar se v današnji družbi pričakuje od “uspešnega” mladega človeka. Z odliko naredila gimnazijo, v roku zaključila faks, vmes delala preko študentskega servisa, imela štipendijo ter v času rednega študija magisterija bila tudi redno zaposlena. Pa sem vseeno vse naredila v roku, z odličnimi ocenami. Potem sem lahko naredila kljukico ob dobri službi, super partnerju in družini.

Ob vsem tem nisem čutila pritiska, ampak ponos. Da zmorem, da ima to, kamor vlagam svojo energijo in čas vidne rezultate, na podlagi katerih se lahko imam za uspešno in zadovoljno.

Danes vidim, koliko odločitev je bilo narejenih iz tega, da sem sama sebe gnala. In to toliko, da se nisem vzela časa ustaviti se in si priznati, ali si nekaj res želim ali ne. Čeprav sem globoko v sebi vedela, da me kliče drugam. Klical me je drug študij, pa mi je bilo škoda spustiti eno leto, ker takrat niso vpisovali. Potem me je spet poklical ob izbiri magisterija in je bila zgodba zaradi diferencialnih izpitov, ki bi jih morala narediti, ista.

Teh odločitev ne obžalujem, ker sem zaradi njih na tej točki, kjer sem. In čisto vse so v moje življenje prinesle dragocene izkušnje in ljudi. Sem pa izjemno hvaležna, da sta porodni izkušnji mojih hčerk obrnili moje življenje na glavo.

Ko sem po drugi porodniški pustila službo, sem imela za to zelo priročen razlog: zdi se mi, da je čisto prekmalu, da gre otrok z 11 meseci v vrtec (in v to tudi močno verjamem). Ampak če povem po pravici ~ potrebovala sem čas, da zadiham. Čas, da vidim, kdo sploh sem. In znotraj tega dovoljenje, da se neham gnati skozi življenje za kljukicami, ampak da življenje uživam. Pa čeprav sem te kljukice ponotranjila in vanje verjela.

Zdaj sem na točki, ko kot medij delam tisto, kar me resnično veseli. Tisto, v čemer uživam, pomagam ljudem, sem v tem izjemna. In kaj se dogaja? Moj um tudi znotraj tega želi postavljati nove “dosežke”, ki bi jih lahko obkljukala ~ delavnice, programe, ni da ni. In vem, da me vse to čaka, ampak ob svojem času. Zdaj želim to, kjer sem proslaviti s tem, da uživam. Da se ne ženem naprej, ampak kreiram naprej iz užitka. Iz tega, da mogoče neke delavnice ali programa ne bo še 2 meseca, pol leta ali leto. Dokler ne bom res iz užitka tega skreirala. Pa to ne pomeni, da sem, da bom v tem času pasivna. Ampak samo to, da bom si vzela čas, da začutim, kam sem prišla in kako to bogati moje življenje.

Ko to pišem, mi na misel prihaja stavek: DELUJ IZ SEBE, NE IZ UMA ZASE.

Če želiš, da te pri tem podprem, pa klikni tukaj.

Z ljubeznijo,