Moderno življenje na stranišču

Vsakič, ko mož reče, da gre na stranišče, zavijem z očmi. Ker vem, da to ne bo par minut, ampak se jih bo nabralo kar nekaj. In verjamem, da je enako obratno.

Po spletu večkrat krožijo šale na račun tega, da si eden od staršev zaradi miru vzame čas, ko gre na stranišče. Največkrat s telefonom v roki. Priznam, tudi jaz sem tam. Predvsem, ko hčerki nista v vrtcu in smo celo dopoldne same (takrat pač tudi na stranišču nimam miru). In kaj storim, ko pride mož? Grem na stranišče in me ni vsaj 15, 20 minut ( s telefonom ali knjigo v roki). Zakaj? Ker potrebujem mir. In ker mi je to težko izraziti, si ga ne vzamem na način, ki bi me maksimalno podprl, ampak grem na tisto “instant” opcijo.

Nekako takole izgleda “instant” odklop. (Vir:Pixabay)

Kaj se dogaja v meni? Če bi jasno izrazila možu (ki pride domov po intenzivnem dopoldnevu v službi), da želim nekaj minut zase, bi imela slabo vest. Ker je on ravno iz službe in je zdaj “potisnjen” v čas s puncama, verjetno si tudi on želi nekaj miru. Ker si lahko zvečer vzamem čas zase, pa zdaj tega preživim z družino (in lahko je potem ta večer ravno toliko kvaliteten kot če bi ga presedela s telefonom v roki na stranišču). Ker to, da grem na stranišče je moja naravna potreba, za katero se res nihče ne more pritožiti, da je luksuz in je ta čas tako “upravičen”. Pa čeprav vedno s stranišča pridem s slabo vestjo, ker v resnici ni bilo naravne potrebe, da bi toliko časa preživela tam.

Ko to pišem, opažam, da imam sama pri sebi še veliko prostora za delo na izražanju svojih potreb. Ker kadar mi uspe zbrati pogum, pregnati slabo vest in se izraziti, si res vzamem pol ure – za branje, počitek, meditacijo, sprehod. Kar mi ustreza. In s tega pridem napolnjena, v družinsko dinamiko vstopim z drugačno energijo in za vse je lažje kot če bi te pol ure vsa tečkasta preživela z njimi. V resnici še nikoli nisem slišala besede iz ust moža, ki bi mi dala povod za slabo vest. Vedno samo spodbuda in odprtost za to, da znotraj družine in najinega odnosa poskrbiva vsak zase.

Ni nujno, da si starš, pa se vseeno najdeš v teh besedah. Izziv, ki ostaja v meni je to – koliko časa naj si vzamem in kaj lahko v tem času storim, da bom kar najbolj podprta? Kako lahko čas na stranišču porabim za to, čemur je res namenjen, in se drugače podprem v vsakem dnevu posebej?

Iz želje po tej jasnosti je tukaj kratka kanalizirana meditacija z nadangelom Mihaelom, ki sem jo posnela, da me podpre v tistih 10 minutah, ki si jih namenim. Sprosti me, postavi nazaj vase. Je kratka, a izjemno močna. Ker želim podpreti tudi tebe, da začneš živeti bolj v sebi, ti prilagam brezplačen dostop do meditacije, lahko si jo tudi preneseš na telefon, da jo imaš vedno pri roki – naj bo to tvoja “instant” opcija.

Za dostop do meditacije klikni tukaj.

Izberi sebe, izberi zavestno življenje.

Z ljubeznijo,